(Evil) Ewie

Pred kratkim sem dobila en res dober mail, ki ga bom tule ubesedila, saj bistvo niso bile slike (:

KORENČEK, JAJCA IN KAVA

Postavi 3 posode z vodo na ogenj in počakaj da zavre. V prvo posodo daj nekaj korenčkov. V drugo posodo daj nekaj jajc. V tretjo posodo daj nekaj žličk zmlete kave. Kuhaj vsebino vseh treh posod 15 minut. Poglej kaj se je zgodilo s sestavinami. Ko si dal korenček v vodo je bil trd, zdaj je mehak. Jajca so bila prej znotraj mehka. Zdaj so znotraj trda. Kavni prah je izginil. Ampak voda se je obarvala in zdaj čudovito diši po kavi.

Zdaj pomisli na življenje. Življenje ni vedno lahko. Življenje ni vedno prijetno. Včasih je zelo težko. Stvari se ne zgodijo kot bi želeli. Ljudje ne ravnajo z nami kot upamo. Težko delamo pa ni vidnih rezultatov. Kaj se zgodi, ko se srečamo s težavami?

Spomnimo se spet na posode. Vrela voda je kot težave v življenju. Lahko smo kot korenček. Vanje gremo trdni in močni. Ven pridemo mehki in slabotni. Postanemo utrujeni. Zgubimo upanje. Odpovemo. V nas ni več tekmovalnega duha. Ne bodite kot korenček! Lahko smo kot jajca. Začnemo z mehkim in čutečim srcem. Končamo trdi in brezčutni. Sovražimo druge. Ne maramo sebe. Postanemo trdosrčni. V nas ni več toplih čustev, sama grenkoba. Ne bodite kot jajca! Lahko smo kot kava. Voda ne spremeni kave. Kavni prah spremeni vodo! Voda postane drugačna zaradi kavnega prahu. Poglej jo. Poduhaj jo. Pij jo. Bolj kot je voda vroča, boljši okus dobi. Lahko smo kot kava. Naredimo nekaj dobrega iz težav, s katerimi se soočamo. Naučimo se nekaj novega. Dobimo lahko novo znanje, nove spretnosti, nove sposobnosti. Z izkušnjami rastemo. Ustvarjamo boljši svet okoli sebe. Da bi uspeli, moramo poskusiti… In vedno znova poskušati. Moramo verjeti v tisto kar počnemo. Ne smemo obupati. Moramo biti potrpežljivi. Moramo vztrajno nadaljevati. Problemi in težave nam dajo priložnost postati močnejši… In boljši… In trdnejši.

Čemu smo podobni, ko nam stvari ne gredo od rok? Ali smo kot korenček… Ali kot jajca… Ali kot kava?

Bodite kofetarji!

Kofetarka sem pa res z največjim veseljem =D

Monotonost vsakdanjika duši. Duši vso ustvarjalnost, zavira razmišljanje, dela nas robote. In zakaj sploh dopustimo monotonosti, da prevzame vajeti našega življenja? Ker nam nudi lagodnost. Nič ni bolj udobno kot to, da je vse vnaprej predvideno in vse teče po ustaljenih smernicah brez ostrih ovinkov, ki bi zahtevali nenadno zaviranje, poglede v ogledalo in prestavljanje. Z veseljem se vozimo po “varni” ravni cesti. Seriously? Mogoče nekaj časa, a sčasoma postaneš sit tega. Želiš si adrenalina, ali vsaj malo sprememb. A kaj se zgodi, ko doživiš te spremembe? Pogumno zakorakaš vanje? Yeah, sure. Ponavadi stisneš rep med noge pa nazaj na varno cesto in zraven razmišljaš, kakšen idiot si bil, da si si sploh želel sprememb. Pa ni pri vseh tako, nekateri imajo res pogum spremembe dejansko uresničiti. Vsaka čast jim- a za kako dolgo? Ko so te spremembe uresničene, vstopiš na novo “varno” cesto. In smo v začaranem krogu.

In rešitev? Je ni. Lahko pa vnašamo drobne spremembe v naš vsakdanjik, ki bodo drugim tako ali tako ostale neopažene. Torej, ko si skuhaš kavico, vzameš drug lonček; zbudiš se pol ure prej in se malo razgibaš; po vsakodnevnih opravkih greš peš namesto z avtomobilom; na iPoda si naložiš nov album… Takšnih možnosti je ogromno, ne morem trditi da bodo spremenile življenje, a ko se boš naslednjič pritoževal nad vedno istim dnevom, se spomni na kakšno takšno malenkost, se nasmehni in si reci, da vse pa le ni isto kot včeraj…

Njegova ljubljena vila je ležala v plitvini. Negibna. Obraz so ji delno zakrivali kodri in vresje. Pokleknil je k njej in z grozo ugotovil, da v njenih očeh ni leska. Potemnele so. Bile so temne kot močvirje. Otopelo jo je gledal in gledal. Ni mu bilo jasno kaj se je zgodilo. Tedaj je k njemu pristopil starec in mu dejal: “Kadar se božansko bitje zaplete z navadnim smrtnikom, to plača z življenjem.” Mladeniču se je posvetilo, da je bila to ta skrivnost, ki jo je omenjala. V obupu je zavpil in njegov krik je presekal goste oblake, ki so se kot preja vlekli po nočnem nebu. Odmev mu je odgovoril odtenek bolj zategnjeno. Po licih so se mu usuli vroči slapovi bridkih solza. Stiskal jo je k sebi kot bi upal, da jo lahko ponovno oživi. Ona pa je ležala mrtva in negibna v njegovem naročju. Bolečina mu je trgala dušo na stotero majhnih koščkov. V glavi mu je šumelo. Nato se je popolnoma umiril. Še zadnjič jo je pogledal, ji z nežnim gibom zaprl oči in jo izpustil. “Počakaj me ljubezen, najin čas prihaja,” je šepnil. Nato je potegnil bodalo iz nožnice in se zabodel. V istem hipu je udarila strela in začela se je huda nevihta. Kot bi nebo jokalo za ljubeznijo, tako čisto, tako nedolžno, a tako prepovedano in neuresničljivo. Obilno deževje pa je napojilo zemljo in kmalu so spet začele cveteti rastline. Dve duši sta odšli na neskončno dolgo potovanje- a za seboj sta pustili novo življenje. Pa ne eno- tisoče in tisoče novih življenj. Njuna žrtev je bila velika, njuna zapuščina pa še mnogo večja. In kdove, morda se nekje v nebesih, končno združena, skupaj smehljata nad cvetlicami prepovedane ljubezni.

Ni in ni si mogel pregnati prelestne mladenke iz misli. Naslednji večer se je spet vrnil k jezeru in jo opazoval. In še naslednji. In še naslednji. Njegova čustva do nje so rasla z vsakim dnem bolj in tudi ona ga je vedno čakala in začela plesati šele, ko se je on prikazal. Sčasoma sta se začela pogovarjati in pogovori so se nemalokrat zavlekli do jutranje zarje. Ni mogel zanikati svoje ljubezni do nje in tudi ona ni mogla potlačiti ljubezni, ki je brstela v njenih prsih. Nekega večera ji je predlagal: “Zakaj ne pojdeš z menoj v graščino? Želim si, da bi postala moja žena in bila večno ob meni.” Vila ga je žalostno pogledala in zmajala z glavo: “To ni mogoče, saj sem ti povedala da ne moreva biti skupaj.” “Ampak jaz tega ne razumem,” je zastokal mladenič. Dotaknil se je njene svilnate kože in ji odmaknil koder, ki ji je padel na obraz. Zazrl se je v globoke tolmune, ki so se risali v njenih očeh. Njene ustnice so komaj opazno drhtele. “Rad bi te poljubil,” je dahnil. Dekle ga je dolgo gledalo in na koncu komaj slišno šepnilo: “Vreden si tega, moj princ.” Mladenič ni vedel o čem govori, a mu tudi ni bilo mar. Njune ustnice so se spojile v sladkosti noči. Nato sta se objela in ostala objeta še dolgo v noč. Ko se je nebo začelo barvati v svetlejših odtenkih sta se odmaknila drug od drugega. Mladenič se je počasi poslovil od nje, ona pa mu je zašepetala: “Zbogom ljubi, hvala za najlepšo noč, bilo je najboljše kar sem kdajkoli doživela. Odšel je. S sladkim pričakovanjem se je naslednji večer spet vrnil, a ko je prišel do jezera, je obnemel…

Se odloči, da se naslednji dan spet vrne k jezeru. Preganjajo ga nemirne sanje. Prebudi se ves razgret. Sonce je že visoko na nebu, minilo je že veliko časa od zadnjega dežja. Mladenič zajaha konja. Kopita udarjajo ob trdo, razpokano zemljo, prah se dviguje. Mladenič išče in išče, a ne najde gozda. Zunaj je vedno večja tema in ko se že popolnoma zmrači se mladeniču le posreči najti pravo mesto. Po stezici pohiti do jezera. Zagleda jo. Vilinsko bitje v čarobnem plesu. Tudi ona ga opazi. Želi pobegniti, a mladenič zašepeta: “Prosim, ne odidi.” Njegov glas, poln obupanega hrepenenja dekle zaustavi. Kot prikovana ga gleda. “Kdo si?” vpraša mladenič. Dekle molči. “Pridi bliže,” spet reče mladenič. Vila se odpravi čisto do njega. “Še nikoli nisem videl takšnega plesa in še nikoli nisem videl tako osupljive lepote kot je tvoja. Želim si te bolje spoznati,” je v eni sapi povedal mladenič. Tedaj je vila prvič spregovorila: “Tudi jaz sem bila očarana nad teboj, a bolje da me pozabiš, nimava skupne prihodnosti.” Njen glas je bil mil, kot najnežnejša struna harfe. “Ne razumem,” je obupano rekel mladenič. Dekle je sklonilo glavo, da so ji kodri zakrili obraz. Ko ga je spet pogledala je iz njenih oči vela žalost. Počasi se je odpravila stran od njega. “Ne hodi,” je zaklical mladenič, “prosim ostani!” Mladenič je strmel za njo vse do svita, nakar se je le odpravil proti graščini.

Vilinsko bitje. Njene oči so zelene kot najbistrejši tolmun. Njena usta rdeča kot zrele češnje. Njena polt brezhibna in biserno bela. Dekle ga nepremično gleda. Tudi mladenič ne more odvrniti pogleda z nje. Gleda jo in gleda in tone v neskončno globino zelene pravljice, ki je naslikana v njenih očeh. Iz daljave se zasliši otožno zavijanje volka. In urok je pretrgan. Vila z bliskovito hitrostjo izgine izpred mladeničevih oči. Za njo ostajajo le nizi vodnih kristalčkov. “Počakaj!” obupano zakliče mladenič. A je že prepozno, vile ni več nikjer. Bledo luno zakrijejo oblaki in v gozdu se zmrači. Jezero, sivo kot jeklo, obmiruje in leži tam kot težak oklep padlega viteza. Veter poneha. V gozdu zavlada tišina. Brezčasnost. Tema, ki še poglablja stisko. V mladeniču bobni vihar čustev. Zunanje mrtvilo ga le še spodbuja, da se razplamti v vsej svoji širini. Začne teči. Ne gleda okoli sebe. Teče kot bi mu šlo za življenje. Naposled doseže rob gozda. Zajaha konja in se požene v divji galop. Njegove misli so razrvane. Ali jo bo še kdaj videl? Zakaj je ušla? Ali je bila resnična ali le njegova fikcija? Nato se mu v mislih prikažejo njene oči- dva smaragda, prav boleče popolna. V tem doseže graščino. Vzneseno se odpravi v svoje sobane in tik preden zaspi…

Pred njim se odpre rajski prizor. Dekle kakršnega še ni videl nikoli sedi na skali. Njena magična lepota ga povsem začara. Ali je sploh resnična ali le božanski privid? Dekle med svojimi dolgimi, tankimi prsti drži glavnik in z njim nežno razčesava svoje mehke kodre. Njeni lasje so vizija čarobnosti. Dolgi, prepleteni in s srebrnimi kristalčki obogateni, vsakič ko veter zapihlja in jih vzvalovi. Dekle vstane in nanjo posije luna. Mladeniču se razkrije njena kot sneg bela polt, žarki drzno rišejo poteze na njene obline in jih delajo še bolj mamljive. V dlani ujame vodo in jo razprši v tisoče drobnih kapljic, ki zaplujejo nad jezersko gladino in naposled potonejo. Počasi se zavrti. Njene dolge noge zaplešejo v jezerski simfoniji. Roke se vijejo kot tisoči drobnih metuljev. Le njen obraz ostaja v senci belih kodrov. Kdo je bitje, ki mu je vzelo sapo? Kdo je ta čudežna stvaritev Neba, zaradi katere mu srce bije v prsih kot hudournik v viharni noči? Kdo je ta, zaradi katere tone v brezmejno sladko norost? Omamljen od njenih čarov se sesede na tla. Dekle zmoti njegov šum, glavo obrne proti njemu in vanj se zazre…

Mladenič modre krvi se odpravi na svojo popoldansko ježo. Iskri vranec ga nese daleč daleč, veliko dlje kot ponavadi, a mladenič, ves zasanjan od žarkega sonca, tega sploh ne opazi. Predaja se sončnim žarkom, ki mu nežno poljubljajo kožo in jo barvajo zlatorjavo. Tako mine popoldne in počasi se začne mračiti, mladenič se zdrzne in ugotovi, da mu pokrajina ni poznana. Zategne vajeti in skoči z žrebca. Vsepovsod naokoli temačen gozd. Odločen je, da razišče novi svet, ki mu leži pred očmi. Pogumno zakoraka v goste borovce in smreke in kmalu najde majhno pot, ki se spretno vije med drevesi. Pot, polna drobnih dišečih iglic, ga pelje vedno globlje in globlje, dokler se ne konča ob jezeru. Tedaj mladenič onemi…

Hmm, se sliši čudno (: Ampak so res okusni, tista marelica jih dela res sočne.

Po dolgem času sem spet spekla en nov okus mafinov- z limetami in skuto. Dišijo njamnjam, okus bo pa še treba sprobat (;